V petek 03.03.2017 je časopis DELO objavil zanimivo mnenje o 70. a-členu o pravici do pitne vode, ki ga je napisal bivši ustavni sodnik, slovenski pravnik in publicist dr. Lojze Ude.
Državni zbor je 17. novembra lanskega leta sprejel dopolnitev ustave RS in v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih vnesel nov 70. a-člen o pravici do pitne vode. Za dopolnitev ustave je glasovalo 64 poslancev, ostali pa so se vzdržali.
Tisti, ki so se glasovanja vzdržali, češ da je dopolnitev nepotrebna, ker sta že dosedanje besedilo ustave in zakonodaja dovolj varovala pravico do pitne vode in ustrezno urejala tudi podeljevanje koncesij za oskrbo prebivalstva s pitno vodo in vodo za potrebe gospodinjstev, so v bistvu taki dopolnitvi nasprotovali. Pravno namreč pri odločanju o spremembi ali dopolnitvi ustave pomeni vzdržati se glasovanja isto kot glasovati proti.
Tudi po sprejetju dopolnitve ustave nekateri ponavljajo očitek, da je taka dopolnitev nepotrebna in da niso bile proučene vse njene posledice dopolnitve.
Trojka okrepila pritisk na liberalizacijo trga storitev
Nujnosti take dopolnitve ustave ni težko dokazati. V zadnjih letih se je, kot je razvidno že iz predloga za začetek postopka za spremembo ustave (zlasti iz petega odstavka obrazložitve na drugi strani), zaradi zahteve mednarodnih finančnih institucij oziroma tako imenovane trojke, ki jo sestavljajo Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in evropska komisija, okrepil pritisk evropskih institucij na liberalizacijo trga storitev, tudi oskrbe s pitno vodo, ki naj bi jo opravljala na podlagi koncesij tudi zasebna podjetja.
To je razvidno iz predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 2014/23/EU in dolgo skrivnostne vsebine trgovinskega sporazuma CETA, ki sta oba najprej vsebovala določbe o liberalizaciji in privatizaciji oskrbe s pitno vodo, na koncu pa zaradi nasprotovanja javnosti (na primer državljanske pobude Right2Water1) te opredelitve iz končnega besedila izpustila.
V preteklih letih je tako imenovana trojka zahtevala celo privatizacijo več vodnih podjetij v Grčiji, Španiji in na Portugalskem. Pri tem velja še opozoriti (na te okoliščine je opozoril že predlog za začetek postopka za spremembo ustave), da se je v primerih privatizacije oskrbe s pitno vodo zvišala cena pitne vode, znižala kakovost oskrbe z vodo, investicije v vodovodno omrežje so se zmanjšale, na drugi strani pa se je povečal dobiček novih upravljavcev (seveda, saj je zasebni kapital zase dober gospodar).
Skoraj nobena država nima pravice do pitne vode vključene med človekove pravice in svoboščine, temveč države to pravico zagotavljajo in izvajajo na zakonski ravni. Ustave se tradicionalno niso ukvarjale s problemom oskrbe s pitno vodo (izjema so ustava Južne Afrike, Urugvaja in Slovaške) glede na to, da okoliščine pred desetletjem ali več niso kazale na skrb vzbujajoče pritiske na obvladovanje vodnih virov, da družba ni bila soočena s takšno invazivnostjo zasebnega kapitala, da so bile koncesije za rabo pitne vode zlasti v Evropi redke in manjše po obsegu in predvsem, da so bili vodni viri bolj bogati, kot so danes. Vendar vključitev pravice do pitne vode v slovensko ustavo v Evropi uživa veliko pozornost. Lahko jo štejemo za enega od začetkov širše razprave o tej pravici in obenem razprave o privatizaciji javnih služb kot enega od izhodišč neoliberalistične doktrine.
Kdo lahko izkorišča naravna bogastva
Pravice do pitne vode niti slovenska ustava do njene dopolnitve z novim 70. a-členom ni izrecno opredeljevala. Tudi za vodo je veljala ureditev kot za druga naravna bogastva. V drugem odstavku 70. člena ustava pravi, da zakon določa pogoje, pod katerim se smejo izkoriščati naravna bogastva, v tretjem odstavku istega člena pa, da lahko zakon določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje.
Ustavna ureditev je bila do dopolnitve ustave s pravico do pitne vode torej dokaj liberalna in je zakonodajalcu in izvršilni oblasti omogočala širok prostor za podeljevanje koncesij in prepustitev oskrbe s pitno vodo zasebnim pravnim in fizičnim osebam.
Prejšnja in sedaj še veljavna zakonska ureditev oskrbe s pitno vodo je bila zadovoljiva. Zakon o varstvu okolja in Zakon o vodah sta po mnenju stroke oskrbo s pitno vodo ustrezno urejala. Vendar zakonodaja nikakor ni zadostno varstvo proti pritiskom privatizacije in liberalizacije oskrbe s pitno vodo. Če bi katerakoli pravila EU (uredba, direktiva) predvidevala podeljevanje koncesij za oskrbo s pitno vodo in tržne odnose na tem področju, bi morali vsem, tudi tujim korporacijam, zaradi primata prava EU omogočiti sodelovanje na razpisih za podeljevanje koncesij.
Vključitev pravice do vode v ustavo je bila torej nujna. Zlasti je pomembna, ker realno lahko pričakujemo nadaljnji pritisk finančnih ustanov in mednarodnih korporacij, da se liberalizira tudi oskrba s pitno vodo in da se tudi ta pretežno javna služba prepusti zakonom trga. Zaradi tega domača zakonska ureditev pravice do pitne vode ne varuje dovolj, varuje pa jo vsaj formalnopravno ustavna ureditev, seveda, če Slovenija spet ne bo popustila, kot je pri vključitvi fiskalnega pravila v ustavo, zaradi katerega bo imela naša država težave pri dajanju garancij za najem posojil za gradnjo drugega tira med Koprom in Divačo in zaradi česar ima težave celo pri zagotavljanju socialne varnosti tistim, ki živijo pod pragom revščine.
Vsebina in pomanjkljivost nove ustavne ureditve
Ni presenetljivo, da so se poslanci SDS in NSi vzdržali glasovanja o dopolnitvi ustave z novim 70. a-členom, saj sta se ti dve stranki tudi najbolj zavzemali za vključitev fiskalnega pravila v ustavo, njuni voditelji pa so tudi ves čas v tujino sporočali, da ima Slovenija pomisleke o vključitvi tega pravila v ustavo in s tem povzročili tudi dvigovanje obresti za posojila, ki jih je najemala naša država. Očitno so nekateri politiki tudi zgroženi nad ureditvijo, s katero Slovenija omejuje podeljevanje koncesij za oskrbo s pitno vodo vsem korporacijam v EU. Slovenski politiki se počutijo varne le tedaj, kadar dobijo navodila za določeno ureditev iz Bruslja, kakršnokoli »prehitevanje« jih plaši.
Novi 70. a-člen v prvem odstavku opredeljuje pravico do pitne vode kot temeljno človekovo pravico. Drugi odstavek 70. a-člena pravi, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države. Taka določba v bistvu preprečuje privatizacijo vodnih virov. S tem je dosežen eden izmed glavnih namenov dopolnitve ustave.
V tretjem odstavku 70. a-člena je zapisano, da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, in v tem delu niso tržno blago. Ta ustavna določba v bistvu zahteva od države, da trajno spremlja stanje vodnih virov in da takoj, ko ugotovi ogrožanje oskrbe prebivalstva s pitno vodo (npr. zaradi znižanja podtalnice), omeji ali prepove gospodarsko izkoriščanje vodnih virov.
Vendar vsebuje to pravilo tudi nevarno določbo, da vodni viri niso tržno blago v delu, ki zagotavlja prednostno in trajnostno oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Seveda si ni težko zamisliti situacije, ko bo tisti, ki gospodarsko izkorišča isti vodni vir, ki sicer služi oskrbi prebivalstva s pitno vodi in z vodo za oskrbo gospodinjstev, trdil, da ogrožanje te oskrbe z njegovim ekonomskih izkoriščanjem ni ogroženo. Glede na dosedanje izkušnje si ne morem kaj, da ne bi pripomnil, da dosedanje nastopanje slovenskih gospodarstvenikov in zlasti politikov v Bruslju nikakor ne daje zagotovil za uspešen dialog z gospodarsko močnim partnerjem, torej s partnerjem, ki je morebiti iz ene od osrednjih držav EU, torej prve kategorije teh držav, in ne iz obrobne države EU.
Žal to opozorilo, ki sem ga dal v svojem posebnem mnenju kot koordinator strokovne skupine, ki je sodelovala pri oblikovanju ustavnega dopolnila, ni uspelo prepričati poslancev in, zanimivo, niti nobene politične stranke (če so ga sploh opazile), niti Združene levice ne. Ostalo je torej le osamljeno opozorilo. Upam, da se nikoli v bodočnosti ne bo izkazalo, da je bilo upravičeno.
Nerešena vprašanja
Pred dopolnitvijo ustave z novim 70. a-členom je zakon opredeljeval oskrbo s pitno vodo kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo. Zdaj je ta oskrba opredeljena kot državna javna služba, ki pa jo izvršujejo lokalne skupnosti, zaradi česar ima država tudi pravico nadzirati ne le zakonitost delovanja te službe, ampak tudi smotrnost in ekonomičnost.
Gotovo pa bodo imele nove ustavne določbe vpliv na vrsto gospodarskih in pravnih razmerij, kot so varstvo narave, izkoriščanje naravnih bogastev, podeljevanje koncesij, vodno gospodarstvo, vsebina pojma javno dobro in gospodarjenje z dobrinami, opredeljenimi kot javno dobro. Spremenjeni bodo morali biti nekateri zakoni in uredbe ter pogodbe o dodeljevanju koncesij.
Nobenega dvoma ni, da tudi nova ureditev dopušča samooskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za potrebe gospodinjstev. Vsak posameznik ima sicer pravico do oskrbe s pitno vodo, vendar je razumljivo, da na način, ki je ekonomsko upravičen. Ima pravico priključiti se na obstoječa vodovodna omrežja, v skrajnem primeru pa tudi do oskrbe z vodo s transportom (s cisternami). Takih problemov je še več in bo nanje treba odgovoriti v prihodnje.
