Iz podjetja CmC Ekocon d.o.o. nas obveščajo, da je 01.11.2010 izšel nov standard SIST EN 545:2010, ki ureja zahteve in metode preiskušanja za cevi, fazonske kose, pribor in spoje iz nodularne litine za vodovodne sisteme in nadomešča predhodno verzijo standarda iz leta 2007.

Novi standard uvaja nekaj bistvenih sprememb, ki se nanašajo na kvaliteto vodovodnega materiala iz nodularne litine in vgradnjo le-tega. Zaradi specifičnosti področja so v nadaljevanju povzete bistvene spremembe.

Spremembe, ki jih prinaša novi standard SIST EN 545:2010

Novi standard uvaja nekaj bistvenih sprememb, ki se nanašajo na kvaliteto vodovodnega materiala iz nodularne litine in vgradnjo le-tega. Te spremembe so sledeče:

1. Dimenzije cevi (točka 4.3): Minimalna debelina stene cevi je definirana kot funkcija notranjega premera cevi (DN) in tlačnega razreda cevi (C) in je podana v tabelah 16 (dimenzije cevi prioritetnega tlačnega razreda) in 17 (dimenzije cevi vseh tlačnih razredov). V tabelah so definirane minimalne debeline sten za tlačne razrede od C 25 za dimenzije, večje od DN 700; C30 za dimenzije, večje od DN 300; C40 za dimenzije, manjše od DN 300 in za višje tlake C50, C64 in C100.

S to točko se odpravlja razred cevi (K), ki je določal debelino stene v predhodnem standardu.

V isti točki (točka 4.3.2.1.) je tudi zahteva (enako kot v starem standardu), da morajo biti vse cevi do dimenzije DN 300 kalibrirane oziroma morajo biti enakega premera po dolžini cevi najmanj do 2/3 dolžine, merjeno od ravnega dela cevi, da se jih lahko reže in brez težav spoji.

2. Osnovna zunanja zaščita cevi (točka 4.5.2.): Na zunanji strani so cevi zaščitene s cinkom, čistosti najmanj 99,99 %, minimalnega nanosa 200 g/m2, in zaključnega nanosa, ki je lahko bitumen ali drug sintetičen material, povprečne debeline 70 mikronov.

Standard v aneksu D priporoča tudi druge tipe zunanjih zaščit (boljše), ki so potrebne za vgradnjo cevi v različno agresivno zemljino.

Stari standard je zahteval le 130 g/m2 cinka in zaključni nanos. Prav tako pa je v aneksu D definiral boljše tipe zunanjih zaščit za vgradnjo v različno agresivno področje.

3. Oznake na ceveh in fazonskih kosih(točka 4.7.1.): Poleg vseh oznak, ki so bile definirane v starem standardu (proizvajalec, leto proizvodnje, material, DN, PN za fazonske kose, skladnost s standardom), je potrebno pisati tudi tlačni razred.

4. Navrtna sedla za cevi (točka 5.5.): Dodane so metode testiranja za navrtna sedla za cevi, ki določajo pogoje testiranja za najbolj neugodne situacije vgradnje. Standard določa v nadaljevanju tudi metode testiranja vodotesnosti in mehanske odpornosti navrtnih sedl (točka 7.4.).

5. Dodano je novo poglavje – ocenjevanje skladnosti (točka 9): Skaldnost cevi, fazonskih kosov, pribora in spojev z zahtevami tega standarda se lahko dokazuje na dva načina: Začetni tipski preizkus izdelka in tovarniška kontrola proizvodje, ki jo opravi proizvajalec. Za oba postopka so določene metode testiranja, vključno z osebjem, ki izvaja kontrolo, opremo in potrebnim dokumentiranjem kontrole kakovosti.

Zanimivost iz te točke je tudi kontrola vstopnih surovin (v tem primeru odpadnega železa) in komponent, ki mora biti dokumentirana. Surovine morajo zagotavljati skladnost s specifikacijami standarda EN ISO 9001:2000, 7.4.3.

ANEKS D: Posebne zaščite, področje uporabe, vrsta zemlje. Določene so različne možne zunanje in notranje zaščite na ceveh in faonskih kosih.

D.2: Področje vgradnje cevi z različnimi zunanjimi zaščitami v odnosu do različno agresivne okoliške zemlje:

1. Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene z 200 g/m2 pocinkanega sloja in zaključnim slojem (4.5.2.) se lahko vgrajujejo v zemljo z upornostje nad 2500 Ohm.cm oziroma do 1500 Ohm.cm, če se polagajo nad nivojem podtalnice.

To je zemlja z nizko agresivnostjo, kot so pesek, apnenec ali gramoz. Področje mora biti suho, brez prisotnosti podtalnice. V bližini cevovoda naj ne bi bili viri električnega onesnaževanja, kot so katodno zaščitini jekleni cevovodi, daljnovodi, železniška proga.

2. Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene s 400 g/m2 zlitine Zn+Al (razmerje 85% - 15%) in modrim epoksijem naj bi se vgrajevale v večino različnih tipov zemlje z upornostjo od 2500 do 500 Ohm.cm. To so vlažna področja, področja z možnostjo različnih vrst onesnaževanja, kot so industrijsko ali kmetijsko onesnaženje (tekoča gnojila, nevodotesni cevovodi), z mešanimi plastmi zemlje, ki imajo različne električne potenciale, zemlja s pH vrednostjo manj od 6, ko pogoji v zemlji pospešujejo rast anaerobnih bakterij. Taka področja pogosto najdemo v mestih in na kmatijskih površinah.

3. Cevi iz nodularne litine, ki so na zunanji strani zaščitene polietilenom (poliuretanom), debeline 900 mikronov, se vgrajujejo v najbolj agresivno zemljo z upornostjo, ki je manjša od 500 Ohm.cm. To je zemlja, ki je slabo prezračena, kot je glina, lapor, šota, zemlja z zelo nizkim ali zelo visokim pH (zelo kisla ali zelo bazična), zemlja z morsko podtalnico. Cevi s PE zaščito se vgrajujejo tudi na področja velikih blodečih tokov, saj zunanja zaščita predstavlja popolno izolacijo med okolico in kovino. Za take primere vgradnje morajo biti tudi fazonski kosi (in vsi ostali elementi cevovoda) zaščiteni z minimalno 250 mikroni epoksija.

Ker so cevi in fazonski kosi iz nodularne litine zelo občutljivi na korozijo, je izbira zunanje zaščite na ceveh ključnega pomena, saj lahko z vgradnjo cevi primerne zaščite pričakujemo dolgo življensko dobo cevovoda.